Številna gospodarstva močno investirajo v svoj izobraževalni in raziskovalni ekosistem. Nekatera od njih pozabljajo, da je output viden šele kot vpliv na gospodarske razmere in konkurenčnost na makroekonomski ravni, in ta često manjka. Pogosto pa so tudi sam kulturni okvir in razmere v njem razlog za prepreko med uporabo znanja za inovacije.
Kaj je izziv?
Družbe, kot so demokracije zahodnega tipa, so se razvile v družbe znanja, ki močno investirajo v izobraževanje in raziskave. To je seveda zelo obetavno, zlasti v borbi zoper različne oblike fanatizma ali zlorabe moči. Izobrazba je ključ za beg iz številnih družbenih težav. Toda družba znanja ni konec poti. Da bi lahko izdatno investirali v znanje mora država dobiti iz tega tudi nekaj zaslužka, da sploh ostane likvidna. Transformirati mora znanje v ekonomske modele, ki dizajnirajo produkte, kateri imajo makroekonomski vpliv in ustvarjajo denar, ki se bo investiral v novo znanje. Transformacija znanja v denar pa je inovacija.
Idealni sistem odnosa med znanjem in inovacijami je ravnotežje. Nihče ni prepričan, da je sistem v srednji Evropi idealen, toda v zadnjih letih opažamo večanje razkoraka med znanjem in inovacijami.
Kot primer si lahko pogledamo situacijo v Avstriji.
Na eni strani je za raziskave namenjena kvota BDP-ja dosegla drugo mesto v EU, kar je nadvse spodbudno. Po drugi pa je rezultat tega, torej output, merjen na IDM lestvici konkurenčnosti, postavil Avstrijo na 12. mestu med istimi državami. Ne glede na gospodarsko rast to meče neprijetno senco na ambicije avstrijske vlade, da bi Avstrija leta 2020 postala vodilna evropska država v inovacijah.
Kako lahko to rešimo?
Če sledimo toku denarja, ki priteka v ekosistem znanja, moramo biti sposobni najti najboljše točke, kjer znanje lahko privedemo do inovacij. Tok znanja teče v institucije, kot so univerze, raziskovalni inštituti, in tudi industrijo. Zdi se, da človeški kapital, ki dela v teh ustanovah, ni motiviran, da bi implementiral svoje znanje v inovacijah. Eno ključnih spoznanj je, da večji del toka človeških virov, ki je vsakoletno na razpolago, steče na take položaje in delovna mesta, kjer je tveganje zaposlitve čim manjše in ne čutijo potrebe po transformaciji svojega znanja v inovacije.
Ker ljudje niso prisiljeni, da bi izbrali tak, izzivalen karierni model, je potrebno spodbudo vgraditi v kulturni okvir ali ekosistem. Sprememba mišljenja ljudi ima glavno vlogo pri njihovih ambicijah, da bi tvegali uporabiti svoje znanje na neznanem in negovotovem trgu.
Če smo našli vzroke za premajhno transformacijo znanja, bi morali tudi znati najti orodja, s katerimi bi obvladali ta izziv z razvojem mišljenja in dojemanja vseh posestnikov znanja.
Kdo je odgovoren za implementacijo?
Največja odgovornost za pomanjkanje inovacij iz pridobljenega znanja nosi vodstvo tistih subjektov, ki zajemajo največji del dobro izobraženih človeških virov. Podjetniški duh je podedovan in prenašan od vrha navzdol v organizaciji. Če ni motiviranosti niti želje po inovativnosti v vodstvu, potem ekipi ni mogoče ponuditi nobenih razlogov, da bi to počela. Take organizacije so odlična priložnost, kako se izogniti konkurenci in implementaciji svojih idej.
V realni poziciji, da ukrepajo, so rektorji, dekani, direktorji in vsi vodje v različnih inštitucijah in industriji; ti naj pravilno vodijo ljudi, ki bi lahko spreminjali svoje znanje v inovacije. Te in take ugotovitve so hkrati priložnost in breme. Morda imamo v organizaciji neko število oseb, ki jih lahko nagovorimo za spremembo njihovega odnosa in razmišljanja. Ta skupina bo postala bolj prepričana, kot ostale, da je na pravi poti in se je voljna spremeniti.
Najboljša pot za spremembo mišljenja teh ljudi je, da se soočijo z ljudmi iz uspešnih ekosistemov na področjih, ki so konkurenčna njihovim. Izmenjava kulturnih izkušenj in diskusija med ljudmi različnih mišljenj, so ključ za reševanje izzivov, sredi katerih smo kot družba že sedaj.
Dr. Ludovit Garzik
