Je (ne)nadomestljivost zares tako pomembna? Ste se že kdaj vprašali, zakaj radi zahajate na točno določeno mesto, obiskujete iste lokacije, naj si bo to trgovina, fitnes center, frizerski ali kozmetični salon, … ? Morda kot naročnik/kupec veliko raje uporabljate storitve točno določenega podjetja, čeprav isto storitev ponuja še mnogo drugih podjetij, marsikatero tudi po nižji ceni? Bi se strinjali, da zato, ker delate posel s človekom?
Morda vam je kdo od vaših delodajalcev že kdaj pokazal t.i. trik s kozarcem z vodo, v katerega pomočiš prst, nato ga potegneš ven in vrzel v vodi se seveda takoj sproti zapolni. Temu vedno sledi briljanten stavek: »Vidite, tako nenadomestljivi ste.«. Super, kajne? No, tovrstno razmišljanje se me osebno ne dotakne, ker vanj enostavno nikoli nisem verjela. Resnično pa verjamem, da to velja za osebo, ki tako ravna s svojimi zaposlenimi. Prvič in zadnjič sem to doživela še kot študentka, slišim pa, da delodajalci to kar radi uporabljajo v praksi. Seveda verjamem v to, da je vsakdo nadomestljiv, vprašanje je le, v kolikšni meri in ali bo to zadostovalo potrebam podjetja na dolgi rok in ali jih bo preseglo. Kadar je odgovor pritrdilen, je taka pot zagotovo za vse deležnike najboljša. Vedno se je potrebno vprašati, kdo je oseba, ki odhaja in kdo je tista, ki ga nadomesti.
Verjamem, da v življenju ne smemo težiti k nenadomestljivosti v tujih očeh, saj nam to ne da posebne vrednosti in notranjega zadovoljstva. Pojdimo raje po poti izrednosti, nevsakdanjosti, unikatnosti in postanimo sami sebi neprecenljivi. Naj denar nikoli ne bo edini cilj. Posameznik, ki se poda na poslovno pot s ciljem obogateti, nikoli ne bo zares bogat; v nobenem pogledu.
Prijaznost, spoštljivost in poštenost. Sliši se klišejsko, vendar to so vrednote, ki so neprecenljive. Ne kompenzirajmo. Kaj to pomeni? Kolikokrat ste se že zalotili, da ste se na določeno situacijo spontano odzvali na način, katerega še sami ne razumete. O vzorcih iz preteklosti, ki so nas oblikovali, bi lahko napisala knjigo… Še eno več pa o ljudeh, pri katerih vsi, razen njih samih, opazimo nenehno kompenzacijo nekega nezadovoljstva, travm in kompleksov. Vsi nekaj kompenziramo, vendar ne vsi na račun drugih.
Želim povedati, da je posameznik tisti, od katerega je odvisno vse. Mi smo tisti, ki oblikujemo svoja in tuja življenja, v poslovnem svetu pa sooblikujemo organizacije. Naj nam ne bo to samoumevno.
Dotaknila bi se še ene tematike – vztrajnosti. Nikoli nisem razumela, ko nekdo, ki se odloči za študij na Ekonomski fakulteti, ugotovi, da ga to sploh ne zanima in se vpiše na FDV, tam spozna isto in se vpiše na Upravno fakulteto, na koncu pa sklene, da to pa res ni njegovo področje in nadaljuje študij na Organizaciji dela. Zame je to vse zelo podobno področje, le težavnostna stopnja je še vprašanje. Ali ni vse skupaj ena sama izguba časa in energije? Ali ni to že zelo dober pokazatelj kasnejšega razmišljanja ter ravnanja v življenju? Razumem pa, da se nekdo vpiše na Ekonomsko fakulteto in nato nadaljuje študij na Medicinski fakulteti, saj spozna kaj je njegovo resnično poslanstvo. Roko na srce, tudi na koncu srednje šole nas večina ni točno vedela kaj želi početi v življenju. In ravno zaradi tega verjamem v vztrajnost in sposobnost nas samih, da izbrano pot, ki morda na prvi pogled ni najboljša, zaradi vere in vztrajnosti lahko napravimo za tisto res pravo.
Skratka, vse je odvisno od nas samih. Verjemimo vase, bodimo bolj samozavestni in vztrajni. S tovrstnim načinom razmišljanja verjetno ne moremo nič izgubiti.
Polona Zadnikar
Naslednji prispevek: vpliv čustvene inteligence na prodajno uspešnost
