EU Startup Monitor je objavil nekaj zanimivih ugotovitev v zvezi z zagonskimi podjetji v EU v letu 2018.
Za zagonsko podjetje ali startup – normativi še niso določeni – nekako neformalno šteje malo podjetje, staro do 10 let, ki potrebuje velika zagonska sredstva in so prihodki v začetnem obdobju daleč pod vložkom, hkrati pa temeljijo na inovativnosti in internacionalizaciji ter načrtujejo hitro rast podjetja in zaposlovanja.
Ustanovitelj ni en sam, ampak so povprečno skoraj trije; to je zagotovo v prid zagonskemu podjetju, saj se združijo interesi in znanje večih ljudi in verjetno olajšajo začetne težave podjetja.
Povprečni ustanovitelj startupa je v veliki večini primerov moški, visoko izobražen in v trenutku ustanovitve startupa star 35 let, povprečni lastnik pa ima 38 let. To se zdi zrela situacija, saj so ljudje te starosti že dokaj preudarni, imajo že dovolj življenjskih in poslovnih izkušenj za samostojno podjetniško pot, hkrati pa razpolagajo tudi z lastnimi prihranki, ki jih v ¾ primerov v celoti vložijo v posel. Manjkajoči del financiranja zagonska podjetja pridobijo od poslovnih angelov – okoli tretjine – , in s strani tveganega kapitala – četrtino.
Seveda se zdi logično, da se zagonska podjetja usmerjajo predvsem v online biznis – v visokotehnološke inovacije na področju programske opreme in aplikacije. Teh spletno pogojenih inovativnih startupov je velika večina, proizvodnih podjetij pa praktično ni; med prvimi se krepijo zelene inovacije in fin-tech rešitve, ki pa skupaj ne presežejo 10% posla zagonskih podjetij. Temeljni kupci zagonskih sredstev – skoraj ¾ – so v b2b segmentu.
V razvitejših okoljih imajo zagonska podjetja približno 10 zaposlenih, v zadnjepristopnih EU državah pa manj, vendar dohitevajo stare tudi z načrtovanimi novimi zaposlitvami. Slovenija je na repu po številu zaposlenih v povprečnem startupu – 5,5 zaposlenega -, pa je najbolj pogumna v napovedi novih zaposlitev, saj nameravajo edino slovenska podjetja podvojiti število zaposlenih v naslednjem letu.
V skoraj vseh zagonskih podjetjih so zaposleni po poreklu iz več kot le domače države, in načrtujejo zaposlitev novih tujcev. Večina sicer predvsem v okvirju Evropske unije, vsaj 40% pa se ozira tudi v prekomorske destinacije (zlasti v vabljivo Silicijevo dolino). Se pa hitro krepijo odstotki tistih, ki iščejo svojo tržno priložnost tudi na Daljnem vzhodu in v Latinski Ameriki ali celo v Afriki.
Da bi uspela, se zagonska podjetja ne držijo sama zase in ne skrivajo, kar počno. Več kot 2/3 startupov se povezuje z velikimi podjetji, kar četrtina jih je iz liste Fortune 500. Pogosto velike korporacije financirajo razvoj in tržni nastop malih startupov v zameno za deleže v zagonskih podjetjih. 2/3 zagonskih podjetij se povezuje preko nacionalnih meja. Glavni motiv povezovanja – kar preko 80-odstotni delež- je dostop do novih tržišč, ki jih ima večji partner.
Se pa zagonska podjetja srečujejo tudi s težavami in strahovi. Kar dvakrat bolj kot razvoj produkta jih skrbi dobičkonosnost: kar 86 % je takih; komaj dobro polovico pa skrbi prodaja.
Ni slabo, mar ne? Žal se raziskava ubada samo s preživelimi zagonskimi podjetji. O tistih, ki jim je spodletelo (ter nemara, zakaj se je ponesrečilo), pa ni govora. Bomo poskušali raziskati.
Uredništvo »Novi Podjetnik«
