Z vprašanjem, kako se lotiti reševanja nastalega spora, se vodstva podjetij pri nas praviloma ne ukvarjajo prav veliko.

Spor ponavadi roma v pravni oddelek ali k izbranemu odvetniku in konča na sodišču, kjer čaka na rešitev nadaljnjih nekaj let. Kakšen bo na koncu rezultat, ne ve nihče. Pa je vprašanje načina reševanja sporov res izključna domena pravnikov?

V letu 2003 je bila izvedena obširna raziskava[1] o gospodarskih sporih in njihovih učinkih na podjetja, ki je pokazala, da podjetja zaradi zapletanja v spore v 87 % prizadene ekstremna poraba časa, v 70 % jih zaradi tega doletijo finančne izgube, v 41 % ne dosežejo poslovnih ciljev. Tako posledično trpi morala zaposlenih in poslovni ugled podjetja.

Strategija reševanja sporov

Ne glede na negativne vplive, ki jih spori imajo na podjetja, pa se naša podjetja večinoma ne ukvarjajo z vprašanjem reševanja sporov kot s poslovno kategorijo; za reševanje sporov pravzaprav nimajo pripravljene posebne strategije. Kako pa se lotiti takšne strategije? Učinkovite rešitve vam lahko prinesejo že naslednji štirje koraki.

1. korak: ocena spora

Ocena naj bo čim bolj zgodnja, torej v fazi, ko se spor šele začenja razvijati. Pripravi naj se najslabši, najboljši in najbolj verjeten scenarij rešitve spora ter ocena stroškov sodnega reševanja spora glede na možne scenarije.

Pri oceni spora si podjetje lahko pomaga s postopkom zgodnje nevtralne ocene spora (NEO). NEO je simulacija sojenja oziroma test realnosti, ki da podjetju objektivno in neodvisno sliko, kakšen je njegov pravni položaj v sporu in kakšne možnosti za uspeh ima v morebitni pravdi. Takšna ocena je zelo konkretna in se izrazi v odstotku možnosti za uspeh. Pri Evropskem centru za reševanje sporov (ECDR) postopke NEO izvajajo nekdanji ustavni in vrhovni sodniki, s čimer stranke dobijo pogled na njihov spor skozi sodniške oči.

Pogosto nevtralne ocene spora vodstva podjetij neprijetno presenetijo, saj le-ta svoj pravni položaj praviloma ocenjujejo kot bistveno boljšega, kakor v resnici je. Povsem človeško namreč je, da nosilec zadeve, o kateri je nastal spor, svoja ravnanja ocenjuje kot pravilna in jih krčevito zagovarja, ne da bi vsaj poskusil »slišati« argumente druge strani. Nevtralna ocena, ki mora upoštevati argumente obeh strani, je zato pogosto streznitveni moment za stranko, saj je situacija le redko črno bela. V zmožnosti objektivnega pogleda na spor s strani strokovnjaka, ki je usposobljen za razsojanje in ni v ničemer odvisen od katere od strank, je tudi bistvena dodana vrednost nevtralne ocene.

2. korak: opredelitev interesa

Ko je NEO ocena spora pripravljena, se mora podjetje odločiti, kaj sploh želi doseči v postopku reševanja spora, kakšen interes torej zasleduje. Je to želja po hitrem, pa četudi zmanjšanem plačilu, ali po čim večjem, morda tudi kasnejšemu plačilu; je morda interes ohranitev dobrih poslovnih odnosov ali zmaga za vsako ceno; želi podjetje zaupnost dosežene rešitve ali želi ustvariti precedens…

3. korak: izbira postopka

Po opravljeni analizi spora in določitvi interesa, ki ga podjetje zasleduje, sledi izbira postopka, v katerem se bo skušalo spor optimalno rešiti. Če podjetje vodi želja po zaupnosti, ohranjanju dobrih odnosov ali inovativni rešitvi, potem je smiselno, da izbere enega od alternativnih postopkov, kot je npr. mediacija, v primeru, da si želi izboriti svojo zakonsko pravico ne glede na posledice, ali po možnosti ustvariti precedens za ostale podobne spore, potem si bo zagotovo izbralo sodni postopek.

Seveda pa sta pomembna faktorja pri izbiri tudi čas in denar. Alternativni postopki so bistveno krajši in zato tudi cenejši od sodnih postopkov. Tako npr. mediacija v povprečju ne traja več kot dve do tri ure, arbitraža se zaključi v treh do šestih mesecih, medtem ko za sodne postopke vsi vemo, da lahko trajajo tudi leta. Cene postopkov pri ECDR so fiksne in so odvisne od vrednosti spora[2], zato stranka že pred samim postopkom točno ve, koliko jo bo postopek stal ne glede na njegovo trajanje. V povprečju je strošek alternativnega postopka pri ECDR vsaj za polovico manjši, kot pa je strošek pravdanja v isti zadevi.

4. korak: izbira izvajalca

Če se podjetje odloči za sodno pot, potem od tu naprej nima veliko izbire. Če pa se odloči za alternativne zunajsodne postopke, potem lahko glede na naravo spora in postopek, za katerega se je odločilo, izbira med več ponudniki na domačem in mednarodnem trgu, in sicer glede na njihovo specializacijo, ugled, pravila, strokovnjake ipd.

Iz polnočne v jutranjo klavzulo

Podjetja, ki se želijo sistematično usmeriti v reševanje sporov v alternativnih postopkih, lahko to dosežejo že s pravimi klavzulami v pogodbah.

V tujini klavzulam, ki se standardno umestijo na konec pogodbe, med katere praviloma spada tudi klavzula o reševanju sporov, radi rečejo »polnočne klavzule«. Zakaj? Ker se stranke o njih dogovarjajo tik pred polnočjo, ko je ekonomski del posla že izpogajan in se jim mudi čim prej podpisati pogodbo. Tem klavzulam podjetja praviloma ne posvečajo velike pozornosti, saj so na prvi pogled tehnične in torej manj pomembne narave, ob tem pa pozabljajo, da je glavni razlog sklepanja pogodb v možnosti nastanka spora, zaradi česar so klavzule o reševanju sporov v resnici ene izmed najpomembnejših klavzul v pogodbi in bi jih stranke morale dogovoriti med glavnimi pogoji posla, torej že zjutraj, ne šele zvečer.

Podjetja, ki torej želijo sistematično zmanjšati število sodnih postopkov, v katerih se znajdejo zaradi poslovnih sporov, lahko to dosežejo že s tem, da pogodbeno klavzulo, ki določa, da se spori rešujejo pri pristojnem sodišču, zamenjajo s klavzulo, ki določa, da se spori rešujejo v izbranem alternativnem postopku pri izbranem izvajalcu teh postopkov.[3] Takšne klavzule so izvršljive in bo torej sodišče morebitno tožbo, ki bi jo kljub drugačnemu dogovoru vložila nasprotna stranka, zaradi nepristojnosti zavrglo.

Trenutno najbolj moderne klavzule za reševanje sporov so kombinirane klavzule, torej tiste, ki stranki dajejo več možnosti za rešitev spora, npr. najprej 30 dni za pogajanja, potem 30 dni za mediacijo in če nič od tega ni uspešno avtomatično takoj arbitraža. Pri tem je vedno bolj popularna pospešena arbitraža, kjer postopek teče le na podlagi pisnih vlog, torej brez obravnav, vodi pa ga samo en arbiter. Tak postopek je hiter in bistveno cenejši od klasične arbitraže. Takšna klavzula prepreči pot na sodišče in poskrbi, da se spor v vsakem primeru konča z zavezujočo odločitvijo naj si bo to poravnava ali pa arbitražna odločba.

[1] BDO Stoy Hayward: Commercial Disputes Survey, 2003

[2] Tarife postopkov so dostopne na www. ecdr.si/pravila

[3] Primeri pogodbenih klavzul so dostopni na www.ecdr.si/pripomočki

Katarina Kresal