Trenutne razmere in spremembe pri zaposlovanju sprožajo številna vprašanja. Tiste posameznike, ki se zavedajo pomembnosti poslovnega bontona, poučujem o uporabnih »trikih«, s katerimi bodo ustvarili nepozaben prvi vtis na razgovoru za službo in z načini kako lahko izstopajo iz množice kandidatov. Kasneje pa zaznavam jasne znake strahu, negotovosti in upad samozavesti. Nekaj na kar nenehno opozarjam, je neodzivnost v zasebnem in zlasti v poslovnem svetu, ne glede na to, ali gre za sodelovanje, zahvalo, odgovor na vprašanje, potrditev naročila ali informacijo o neizbranem izvajalcu. Vsakdo si zasluži nekaj trenutkov za pripravo odgovora. Ključno je, da oseba na drugi strani prejme informacijo, ki ji jo dolgujemo in si jo zasluži. Velja si zapomniti, da tudi, če ne odgovorimo, v bistvu odgovorimo.
S čim delodajalci izgubljajo svojo vrednost in verodostojnost?
Tudi s tem, ko ne odgovorijo osebi, za katero vedo, da čaka njihov odgovor, ji s tem ne izkažejo niti kančka spoštovanja. Nikakor ni na mestu puščati ljudi v nevednosti, v upanju, ki mu prej ali slej poteče rok trajanja. Točno na tem mestu številni delodajalci izgubljajo svojo vrednost v očeh vseh, ki v nedogled čakajo. Tisti, ki so kadarkoli čakali na takšen odgovor mi potarnajo, da jim skozi glavo brzi na tisoče vprašanj, dvomov in predvsem skrbi. Sprašujejo so, kje so ga oni zopet polomili. Morda pri prvem srečanju s takšno izkušnjo še ne, ko pa se to zgodi osemnajstič, pa dvomijo vase in svoje sposobnosti.
Če vemo, da kandidat ni ustrezen, prenehajmo z nadaljnjimi intervjuji in ne tratimo dragocenega časa, našega in njihovega.
Zavedam se, da se podjetja najverjetneje srečujejo s številnimi prijavami, ampak za vsakim imenom in priimkom na tistem kupu prijav se skriva živa oseba. Nekaj jih odpade, ker ne ustrezajo pogojem razpisa. Nekaj je ustreznih in zanimivih in ti so navadno vabljeni na razgovor. En, dva ali več krogov testiranj. Kadar odgovora ni, se ljudje sprašujejo, kaj narediti oziroma najpogosteje krivijo sebe in si pripišejo še en neuspeh. Vzpostavili so stik, dobili pozitivno povratno informacijo, temu pa sledi dolg premor. Mar niso vredni vsaj povratne informacije? Kandidati si vzamejo čas za pripravo na razgovor in srečanja. Najmanj, kar si zaslužijo je odgovor. Ne puščajmo ljudi v negotovosti, privoščimo jim vsaj zaključek! Spoštovanje je obojestranski proces, tega nikar ne pozabimo.
Boljši generičen odgovor, kot nič.
Je res nujno odgovoriti vsem? Ja, je nujno, ne glede na izid. Treba si je vzeti čas in obvestiti vse, ki čakajo, da bodo lahko končno mirno spali. Na tem mestu število prejetih prijav ne igra posebne vloge. Morda je podjetje prejelo 9 ali pa morda 1260 prijav. Odgovoriti je potrebno vsem. Četudi je generičen odgovor poslan istočasno na 300 naslovov. Tudi tak odgovor je konec koncev boljši, kot tisti, ki ga nikoli ne prejmemo.
Zmoremo narediti korak naprej? Nam je lahko mar za ljudi s sanjami in pričakovanji?
Zmagovalna kombinacija bi bila, če bi si delodajalec vzel nekaj kratkih minut in utemeljil, zakaj nekdo ni bil izbran. Vljudno, kratko in jedrnato. Tako bi dejansko pomagal in svetoval kandidatu, kaj lahko izboljša, npr. katera dodatna znanja mu priporoča, ki bi mu na njegovi poti koristila, kje je njegov skriti potencial, s katero veščino lahko drugje doseže boljše rezultate itd. Si predstavljate? Vlili bi jim kanček upanja in še več poguma, za premagovanje novih ovir in doseganje novih zmag.
Zakaj sploh čakati?
Se zavedamo kakšna sporočila pošiljamo mladim, sploh tistim, ki čakajo na svojo prvo zaposlitev? Kako jim lahko to zamaje samozavest v že tako težkem položaju? Ali pa nekomu, ki upa, da mu bo po nenadni brezposelnosti nova priložnost rešila težko finančno situacijo? Ko prejme negativen odgovor ve, da je treba iskati dalje. Vse dokler tega odgovora ni, pa ostaja kanček upanja, kajne? Vsem svetujem, da ostanejo samozavestni. Naj jih takšne izkušnje bogatijo in naj ne dvomijo vase, če so dali svoj maksimum. Delodajalec, ki ne sporoči odgovora v roku treh mesecev, je najverjetneje nekoga že zaposlil. V teoriji velikokrat. V praksi pa smo priča, ponovitvam identičnih razpisov. Tako lahko kandidati iz prvega kroga sami ugotovijo, da niso bili izbrani in to ni pravi način. Če se niste odločili za nekoga, sporočite, da se bodo lahko potegovali za druga delovna mesta, kjer jih bodo morda sprejeli z odprtimi rokami. Tudi njihov čas je dragocen.
Delodajalci, postavite se v kožo iskalcev zaposlitve!
Neobveščanje tistih neizbranih vpliva na vtis, ki ga ljudje ustvarijo o takšnih podjetjih. Oddajajo jasno sporočilo, kaj so njihove prednostne naloge, kakšno organizacijsko kulturo zagovarjajo in sami prispevajo k slabi reklami, ki se z novodobno tehnologijo širi med ljudmi s svetlobno hitrostjo. V ospredju bi nedvomno morali biti ljudje, kot temelj vsakega kolektiva, posla in družbe. Če še vedno mislite, da ni potrebno obveščati tistih, za katere se niste odločili, pa za trenutek zaprite oči in v mislih zamenjajte vloge. Predstavljajte si, da vam kandidat, za katerega ste se odločili, odgovori, da mora premisliti in da vas bo obvestil. Vi čakate, odgovora pa od nikoder. Delo čaka. Se kopiči. Še kar čakate. Nadrejeni pričakuje odgovor, vi pa ne veste, ali ponoviti razpis, ali ne. Kako dolgo bi čakali, preden bi iskali novo osebo? Nič kaj prijetni občutki, kadar odgovor o odločitvi traja neskončno dolgo, kajne? Nešteti so slišali za zlato pravilo, ki nas uči, da z drugimi ravnamo tako, kot bi želeli, da oni ravnajo z nami. Prenesimo to pravilo iz papirja, v življenje, in kandidate tako tudi obravnavajmo. Kanček empatije nikomur ne bo škodil. Življenje je nepredvidljivo. Od osebe, ki ji danes ne boste odgovorili, boste morda že pojutrišnjem potrebovali pomoč. Dobro premislite. Odgovorite. V veliki meri se prav z odzivnostjo ustvarja komunikacijski vtis. In ta je v poslovnem svetu pomemben.
Simona Lečnik Očko, magistrica mednarodnih in diplomatskih študij
Vodja Lumie – Akademije vrednot
Poglejte si tudi:
https://podjetnik.net/virtualna-srecanja-kaksen-vtis-ustvarite/
https://podjetnik.net/se-znajdete-za-mizo/
