Brainstorming oz. viharjenje možganov je tehnika, za katero skoraj vsakdo misli, da jo obvlada. Uporabljajo jo v gospodarstvu, znanosti, državni upravi itd. Praviloma poslovneži, ki se z njo večkrat srečujejo, menijo, da je dodatno proučevanje te tehnike brez pravega smisla. Vendar ni tako.
V sloviti ameriški dizajnerski hiši IDEO menijo, da je navzlic prepričanju o dobrem poznavanju »brainstorminga« potrebna pogosta in redna »telovadba« možganov, da dobimo prave rezultate. Brainstorming jim pomeni skorajda verski obred in je pravi motor hišne inovacijske kulture. Za dobro možgansko nevihto se je potrebno pripraviti, predvsem razumeti potrebe končnih uporabnikov produkta. To opravijo z opazovanjem uporabnikov, odkrivanjem problemov oz. potrebnih produktov na trgu – ne ukvarjajo pa se z omejitvami trga.
Seveda so razlike med dobrimi in slabšimi ekipami, ki uporabljajo proces brainstorminga. Začne se pri nastavitvi procesa, pripravi in izvajanju. Rezultat poslovnih timov so tako povprečne ali odlične ideje.
Naštejmo in na kratko opredelimo, kaj se torej zdi potrebno za uspešno nevihto možganov!
- Natančna opredelitev problema, čim več informacij članom tima, osredinjenje na samo en problem – vse to spodbuja aktivnost članov skupine.
- Sodelujoči naj predstavijo svoje ideje; diskusija naj bo ob koncu, sicer kritika lahko pokvari vzdušje. Spodbujati moramo tudi zelo drugačne, »odtrgane« ideje. Odlično je, če člani pripravijo vizualizacijo – risbe, makete, skice, … Power point ni zaželen. Skupina si lahko postavi tudi cilj – število predlogov za obravnavo, npr. 60 idej na uro. Linus Paulig meni, da je potrebno imeti veliko idej, da izluščimo optimalno. So podjetja, kot npr. že omenjeno IDEO, ki si pravila za brainstorming pripravijo vnaprej.
- Tudi nenavadni predlogi morajo dobiti priložnost za zagovor in diskusijo.
- Proces brainstorminga najlažje ponazorimo z zasnovo grške drame – klasičnim trikotnikom, imenovanim timpanon. Ideje dežujejo, napetost raste, vrh predstavlja silovita ustvarjalna energija, proti koncu se dogodek umiri. Kadar ideje brzijo, moramo proces upočasniti ali vsaj zabeležiti povedano. Če se proces preveč umiri, idejo preskočimo in nadaljujemo z naslednjo.
- Ideje vizualno beležimo za vse prisotne– lahko kot »post-it« lističe, na »piši-briši« tablah, na flipchartih, ali celo video-snemamo.
- Ogrevanje možganov na »kreativno temperaturo« se sliši čudno, vendar je potrebno pred začetkom diskusije: predstavimo problem, izdelke, kak video.
- Uporabljamo vse čute: govorimo in poslušamo, rišemo in gledamo, ustvarjamo zvoke, tudi vonje, ekipi naj bo omogočen dotik izdelkov, stik z materiali ali čemerkoli, kar bi lahko pomagalo k boljšim predlogom.
V knjigi The art of innovation avtor Tom Kelley pravi, da naj v kreiranju idej uporabljamo predvsem glagole, ne samostalnike, saj se je potrebno osrediniti na cilje, ki jih želi kupec/uporabnik. Kot primer navaja trgovino, pri kateri je videz manj pomemben od uporabniške izkušnje. Tako odsvetuje fokusiranje na en sam predmet, ampak na uporabniško potrebo in izkušnjo.
Brainstorming lahko privede tudi do neprijetnih izkušenj. Poglejmo si nekaj napak, ki jim botrujejo!
- Navada je, da vodja ali direktor spregovori prvi. Nevarnost je, da že preveč usmeri razmišljanje in diskusijo v smeri njegove zamisli. Ostali si ne želijo konflikta in mu skušajo slediti, zato zlasti povsem nasprotne, morda izjemne ideje težko pridejo na dan.
- Preveč omejen čas za posamezno predstavitev in vnaprej določen vrstni red diskutantov prav tako omejuje kreativnost. Kaotično, sproščeno in vibracij polno vzdušje praviloma prinese boljše ideje.
- Specialisti za neko področje, tehnologijo ali proces lahko s svojimi komentarji in preozko širino pogleda zatrejo revolucionarne ideje, ki bi lahko pomenile tehnološki prodor.
- Kadar zaradi bolj sproščenega vzdušja izberemo kraj dogajanja za brainstorming izven podjetja, je lahko to dvorezen meč; preveč sproščena in nefokusirana diskusija ne prinese dobrih rezultatov.
Inovativna podjetja stremijo k motivacijskemu delovnemu okolju, ki rojeva nove ideje tudi brez brainstorminga; prinašalci idej pa morajo biti stimulirani za svojo kreativnost, imeti morajo tudi možnost, da ideje čim prej predstavijo. Stvar organizacijske kulture podjetja ali ustanove pa je, da to spodbudi in omogoči – če si seveda želi napredka.
